Igor Cvetko

Igor Cvetko

Mag. Igor Cvetko (1949) je etnomuzikolog, publicist, ilustrator, lutkar in kamišibajkar. V svojem 15- letnem raziskovalnem delu na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani, je bil vrsto let tudi predavatelj etnomuzikologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in Pedagoški fakulteti v Mariboru ter kustos za duhovno kulturo kulturo v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani.

Med drugim je avtor številnih knjig o otroški tradiciji, v katerih si je prizadeval svoje znanstvene izsledke na razumljiv način vračati otroški publiki. Vse svoje knjige je tudi sam ilustriral.

Skupaj z Jeleno Sitar je ustanovitelj lutkovnega gledališča Zapik (1998), ki je v Sloveniji znano predvsem po edinstveni in zanimivi estetiki ter principu kontaktnih predstav za najmlajše gledalce.

Leta 2009 je z Japonske v Slovenijo prvi zanesel kamišibaj. Minimalizem in komornost te japonske umetniške zvrsti sta bila blizu umetniški usmeritvi Zapika, zato sta z Jeleno Sitar začela intenzivno raziskovati in ustvarjati kamišibaj, kar je navdihnilo številne ustvarjalce. Skozi njune seminarje je doslej (iz)šlo že več sto slušateljev. Nekateri od njih so danes vrhunski kamišibajkarji, drugi pa se uspešno ukvarjajo z aplikacijo tega zanimivega mikro gledališča. Danes je kamišibaj v Sloveniji prerasel v široko razvejano kulturno gibanje.

Igor Cvetko je doslej ustvaril več kot 80 izvirnih kamišibajev. Dvema od njih je strokovna žirija na

državnih festivalih (2018. in 2022.) podelila najvišje stanovsko priznanje »Zlati kamišibaj«.

Igor Cvetko je prejemnik prestižne Štrekljeve nagrade (2015) za življenjsko delo na področju etnologije. V obrazložitvi je bil poudarjen predvsem njegov prispevek k prenosu izročila v druge medije (tisk in gledališče).

V letu evropske kulturne dediščine (2018) je bil Igor Cvetko imenovan za slovenskega ambasadorja kulturno-umetnostne vzgoje.

Kontakt

Predstave

Koroška ljudska: Zakaj konji nimajo rogov
Nadvse zanimiva koroška ljudska pripoved, ki jo je med ljudmi slišal in zapisal V. Moderndorfer, je primer zgodbe, v kateri višje sile (Bog in vrag) posežejo na dogajanje na Zemlji. Duhovita in izvirna zgodba kot nalašč služi za kamišibajsko obdelavo. Ko nespretni Bog ustvari konja malo preveč podobnega kravi, se obenj obregne vrag in Boga izzove na dvoboj. Če vnaprej se ve, kako se bo vse skupaj končalo in vrag po pričakovanju v tem dvoboju potegne »ta kratko.«

Lužiška ljudska: Tri kozice
Poleg rezijanske pripovedne tradicije, je tudi lužiška zagotovo ena bolj zanimivih v Evropi. Preprosta zgodba o sestradanem volku, ki preži na kozico, je pogost motiv ljudskega izročila. Lužiško odlikuje način, na katerega se bistroumne kozice obranijo krvoločne zveri. Vsaka od njih se izgovori na naslednjo, ki bo prišla po isti poti, češ, da je tista debelejša in bolj sočna od nje. Na koncu pa se mora tretja vseeno spopasti z volkom. Jasno, da ga z zvijačo premaga.

Brata Grimm: Volk in sedem kozličkov
Znamenita Grimmova ljudska pripoved o volku, ki mu zadišijo mali kozlički, je ena najbolj priljubljenih pravljic iz otroške pravljične zakladnice. Poznajo in poslušajo jo otroci po vsem svetu. Prav zato sem jo uvrstil v svoj repertoar kamišibajskih zgodb – kot primer  kamišibaja, kjer otroci skupaj sami gradijo zgodbo, ki jo jaz le spremljam s slikami. Na ta način postanejo mali gledalci nosilci pripovedi in avtorsko (so)oblikujejo gledališki dogodek.

H. Ch. Andersen: Princeska na zrnu graha
Ena od bolj znamenitih umetnih otroških pravljic izpod peresa H. Ch. Andersena, se mi je zdela kot nalašč za kamišibajsko predlogo. Enostavna zgodba temelji na ponavljanjih, naraščajoči gradnji in dramaturgiji in se zaključi kot se to zgodi v večini pravljic – srečno in v zadovoljstvo vseh vpletenih. Zgodba dovoljuje igranje v sproščeni likovni domišljiji, konec (zrno graha v muzeju) pa predstavlja avtorski dodatek, ki prispeva k njeni aktualizaciji.

F. Kafka: Majhna basen
Miniaturna Kafkova mojstrovina je v vseh pogledih presežek. V nekaj stavkih Kafka v njej ustvari svoj prepoznavni domišljijski svet in vanj posadi drobno miško. Nastavi ji nekaj ovir, ki bi se jih miška v življenju lahko izognila. Ker tega ne zmore, jo na koncu doleti tisto, kar ponavadi doleti vse miške: pristane v krempljih mačke! Pa tako malo bi bilo potrebno, da se usodi izogne … Kafka, v basenski maniri zaključi: le smer pogleda bi morala spremeniti, miška!