13. slovenski festival kamišibaja, 2025
Utemeljitve priznanj in glavne nagrade
Žirija v sestavi:
Nataša Konc Lorenzutti, Jasmin Kovic in Ana Zavadlav
je za priznanja izbrala predstave, ki so naštete po vrstnem redu izvajanja na festivalu:
NAŠI PRADEDJE, priredba laponske ljudske: Vesna Marion
JAZ GREM!, priredba po Matthieu-u Maude-ju: Katerina Ferletič
ČRNO-BELE UGANKE, avtorska, Kristina Lindav
KNJIGA, priredba po Pippi Goodhart: Joža Žuna
ENA ČRNOBELA O GLAVI ALI PICASSO BI SE ZJOKAL, avtorska: Alenka Hain
za glavno nagrado, zlati kamišibaj, je izbrala predstavo:
ŽUPA Z ŽEBLA, priredba švedske ljudske: Dragica Ropret Žumer
UTEMELJITVE:
NAŠI PRADEDJE, priredba laponske ljudske: Vesna Marion
Laponski ljudski motiv dobi v slovenski različici pristno domačno grotesknost in postane karikatura
naših lastnih prednikov. Avtorica in izvajalka tako preprosto in brez pretiravanja pripoveduje o
neznosni lahkosti umiranja štorastih moških ob njihovih nespametnih podvigih, da s tem kontrast
med krutostjo usode in lenobno vdanostjo vanjo postane še bolj smešen. Pradedje so res pretiravali z
umiranjem in ko to že ogrozi obstoj vrste, se le spametujejo in se odrečejo vsakršnemu delu, razen
zaplojevanju potomstva. Mi smo torej lahko srečni, da so tako sklenili, kajti če bi vsi popadali v
globoke vode in se dali obglaviti medvedom, tudi nas in tega festivala ne bi bilo. Črno-bela risba
posrečeno poudarja naivno robatost likov, ki jih avtorica smiselno umešča v kadre.
JAZ GREM!, priredba po Matthieu-u Maude-ju: Katerina Ferletič
Avtorica ustvari igrivo, »pirhasto« likovno podobo in vanjo umesti lik ljubkega, drznega piščanca, ki se
odloči, da bo nekam šel in to sam, vsem svojim varuhom navkljub. Piščanček je sprva svetlo rumen,
nato pa, obložen s kramo, ki so mu jo naložili starši, stari starši, strici, tete in so-izvaljenci, postaja
vedno bolj težak in zamolkel, dokler se ne osvobodi izpod prtljage ter ponovno lahek in rumen
odkoraka tja, kamor se je namenil. Pripovedovalka ne izgublja ritma in ga premišljeno, brez
dolgoveznega ponavljanja, pospešuje, ko se žlahta, ki zalaga junaka, množi. Ko pa se njegova pot
konča in mislimo, da je zgodbe že konec, avtorica pusti butaj napol odprt, nato pa zgodbo dopolni s
še eno, ki deluje precej nepovezana s prvo, zato se dramaturški lok nekoliko prelomi. Kljub temu je
piščanček avtorici prinesel priznanje, čeprav ne vemo, kdaj je prišel iz stranišča.
ČRNO-BELE UGANKE, avtorska, Kristina Lindav
Črno bele uganke se izvijejo iz butaja, ki ima na vratcih dva gumba: črnega in belega. Nato avtorica s
čistim, elementarnim likovnim jezikom v risbi pelje in drži napetost, ki jo podkrepi s posrečenim
umeščanjem pripovedi ter nagovarja najmlajše občinstvo tako spretno, da otroci vsi po vrsti, skupaj z
odraslimi, padejo v zanke njenih ugank. Občinstvo ugiba, se zapleta, pripovedovalka pa se okretno izmuzne ter se odziva tako na predvidljive kot na presenetljive odgovore, ugibanja in komentarje.
Nikoli se ne zmede, ne izpusti ritma in ne izgubi níti pripovedovanja. Obrati v njenem posrečenem
vodenju k napačnim odgovorom in nato razkrivanju pravih so zelo humorni ter popolnoma
nepričakovani. Kako naivno smo ji najmanj trikrat nasedli, se ob tem smejali in ji za njene finte celo
izrekli priznanje!
KNJIGA, priredba po Pippi Goodhart: Joža Žuna
Pripoved z dvema nepredvidljivima obratoma vnaša pravo svežino v množico sodobnih poosebljenih
živali, ki jih je na knjižnih policah že več kot nepoosebljenih v naravi in rezervatih. Slonica Neli izstopi
iz te gneče in vzbudi pozornost s svojo neverjetno zmoto o sebi, in to zaradi knjige, ki naj bi sicer ljudi
in slone razsvetljevala. S to zablodo naredi zgodbo zabavno, zelo napeto, primerno za majhne otroke
do stotega leta starosti in še celo čéz. V izvedbi očara tudi spretno zakrita in ravno prav nakazana
ideja o tem, da babica na spletu lahko najde potrditev za vsako trapasto teorijo. Škoda nam je samo,
da ima na zaslonu že takoj odprto spletno stran živalskega vrta, še preden izvemo, kaj je odkrila. Bilo
bi še bolje, če ne bi vedeli, kam je pogledala, dokler nam tega pripovedovalka ne pove. Likovna
izvedba je prisrčna, obrnjena k ciljnemu občinstvu, podobe so čiste, nežne, pregledne, razplet smiseln
in sklep z naukom nevsiljiv.
ENA ČRNOBELA O GLAVI ALI PICASSO BI SE ZJOKAL, avtorska: Alenka Hain
Avtorica z minimalistično črtno risbo ustvari čisto, jasno izvedbo svojega besedila. Ob odstiranju lista
za listom se z linijo izrisujejo vsakič nove, nepričakovane figure, duhovite in samoironične, kakor
pripoved, ki je polna variacij na frazeme, v katerih nastopa glava, tako avtoričina kot naše in še vse
druge, raznovrstne in raznorodne glave. Frazemi se v slovenskem jeziku zaradi vdora globalnega
jezika prek svetovnega spleta izgubljajo, zato je avtoričina zgodba še toliko bolj dragocena, ob tem pa
tudi iskriva, prepričljiva in – svojeglava. Morda se mojster iz naslova sploh ne bi zjokal nad njo in bi
mu, če bi spremljal naš festival, celo kapnila kaka nova ideja v glavo.
ZLATI KAMIŠIBAJ:
ŽUPA Z ŽEBLA, priredba švedske ljudske: Dragica Ropret Žumer
Znana pripovedka o župi iz žeblja se v priredbi Dragice Ropret Žumer skuha s svežimi dodatki iz
samooskrbnih slovenskih vrtov in hlevov. Avtorica in izvajalka preseneti z vsakim kadrom ter z
natančno izdelanima karakterjema prebrisanega fanta in lahkoverne ženice. Tako v likovni izvedbi kot
v igri sta oba izpeljana z jasnim čustvovanjem in razvojem razpoloženj. Skozi pripoved avtorica pelje
fantovo drznost z vedno večjim zamahom, pri ženici pa ustvari celo osebnostno preobrazbo iz
godrnjave sitnobe, prek nezaupanja in naivne radovednosti, do blažene, hvaležne, site gostiteljice.
Pripovedovalka spretno odigra oba lika, vendar ob tem nikoli ne odtegne pozornosti sliki. Ritem
pripovedi je usklajen s tekom in menjavo kadrov, tako bližnjih kot širokih, je brez dramaturških vrzeli,
ves čas drži dramski lok napet. Narečje v njenem govoru deluje pristno, posrečeno, vsem razumljivo.
Razpoloženja likov, tako na slikah kot v igri, ne ustvarja samo z obrazno mimiko, ampak tudi z držo
telesa. Zelo učinkovito je ponavljanje kadra v bližnjem planu, ki prikazuje, kako ženica prinaša nove in
nove dobrote iz shrambe. Simetrična slika z gumbi na sredini se ponavlja, a vedno znova razvedri z
izvirnimi različicami. Bohinjski župi iz žeblja torej dodajamo kanček zlata in voščimo vsem, ki jo bodo
zajeli, naj jim dobro tekne in se jim po možnosti še fino in kulturno izpahne.