Kamišibaj


Pripovedovanje zgodb s podobami ali ob podobah poznajo vse kulture. Stopite v prvo cerkev in si oglejte poslikave v njej, ali pa vsaj križev pot. Na Japonskem so budistični menihi ob slikah na svitkih pripovedovali svete zgodbe. In tu so korenine kamišibaja. Gre za japonsko umetniško obliko pripovedovanja zgodb ob slikah na malem lesenem odru. Kamišibaj je tesno povezan z nastankom in razvojem slavne mange. V času največjega razcveta, v tridesetih letih dvajsetega stoletja, je bilo v Tokiju 3000 kamišibaj izvajalcev in je forma kar dve desetletji doživljala izjemno popularnost. Njen zaton je povzročil pojav televizije, ki so ji Japonci rekli kar denki (električni) kamišibaj. Danes ta zanimiva umetniška oblika spet pridobiva na veljavi in se je razširila po vsem svetu. Ekran, v katerega zro računalnika vajene oči sodobnega gledalca, pa je analogen in ob njem stoji nekdo, ki tistemu, ki gleda, razlaga narisano zgodbo.

Pedagogi so našli v kamišibaju odlično didaktično sredstvo, umetniki pa izjemne umetniške izzive. Največ od tega ima občinstvo, ki uživa upodobitvah in pripovedovanju najrazličnejših zgodb. Japonci pri kamišibaju pravijo, da je najpomembnejši »kyokan«, posebna povezava občinstva z izvajalcem in nastanek specifične, za kamišibaj značilne atmosfere, ki združi ne le različne umetniške oblike v eno, ampak ob tem ustvari poseben, realnosti vzporeden svet umetnosti in domišljije. Japonsko minimalistična forma pa je samo navidez preprosta, kot vsa umetnost, ki je videti taka. V Sloveniji izvajamo kamišibaj tri leta. K nam ga je z Japonske zanesel Igor Cvetko. Od prvega javnega nastopa v Hiši otrok in umetnosti (Igor Cvetko, Jelena Sitar, Irena Rajh Kunaver, Marjan Kunaver in Anže Virant) aprila 2013 postaja vse bolj priljubljen.

V zadnjem letu se je Sloveniji na področju kamišibaja zgodilo veliko, med drugim smo se povezali z IKAJA, mednarodno zvezo kamišibaja na Japonskem. Za promocijo te pri nas vse bolj znane forme smo posneli odlično oddajo Firbcologov. Predstave Kamišibaj gledališča dobivajo svoje mesto tudi na osrednjem festivalu kulturno-umetnostne vzgoje Bobri in pomembnih mednarodnih festivalih pri nas, kot je PUF, Lutkovni pristan, Plavajoči grad, Emonska promenada … Kamišibaj smo zanesli čez mejo, na italijansko stran v Devin in na Hrvaško v Poreč. Butaie, namizne odrčke za kamišibaj predstave postavljajo v predšolskih, šolskih in visokošolskih ustanovah, v gibanje so se vključili tudi predstavniki Zavoda za šolstvo. Redno je kamišibaj na programu tudi v drugem največjem slovenskem lutkovnem gledališču, LG Maribor. Izobraževalne akcije tečejo v obliki mesečnih delovnih srečanj, vsakoletnega raziskovalnega tabora in zaključenih seminarjev. Na slovenski kamišibaj zemljevid se je velikopotezno zavihtela Bela krajna, sledijo je tudi Dolenjska s centrom v Novem mestu, Logatec z okolico, veseli smo, da se je znova prebudila Gorenjska. Kamišibaj se je kvalitetno in kvantitetno razširil v pomembno slovensko kulturno gibanje in ustanovitev strokovnega združenja je logična posledica tega dejstva. Imamo torej Društvo KAMIŠIBAJ SLOVENIJA kot krovno organizacijo slovenskih kamišibajkarjev.

KAMIŠIBAJ TERMINOLOGIJA:

Igralec/igralka kamišibaja je kamišibajkar/kamišibajkarka.
Izdelek, ki ga izdela in predstavlja, je kamišibaj.
Člani društva se ukvarjajo s kamišibaj gledališčem.
V kamišibaj gledališču se igra kamišibaj predstave.
Butaj je poimenovanje za odrček, na katerem se izvaja kamišibaj.
Hiošigi je poimenovanje za leseni paličici.